Darjini zapisi  

Včasih ujamem misel, ki se me dotakne. Posnetek, ki ga mimogrede posnamem. Občutek ali spoznanje, ki se pojavi, ko ga najmanj pričakujem.
Drugič pride trenutek iz terapije, ki ostane v meni dlje, kot bi si mislila. Včasih me pretrese, drugič me pomiri, vedno pa mi nekaj pove.
Tukaj odlagam te drobne koščke poti, tako kot jih doživljam v tistem trenutku. Brez načrta in brez pritiska. Samo tako, kot pride.

To je prostor, ki bo rasel sproti. Ko me nekaj premakne, me ustavi, me nasmeje ali mi preprosto da občutek, da to želim deliti, bom tukaj pustila nov zapis.

Ta stran ni narejena zato, da je popolna. Narejena je zato, da živi.
In tako bo ostala živa, iskrena, premična, točno taka, kot sem jaz na svoji poti.

26.03.2026

Pri zaznavanju ni pomembno samo to, da nekaj čutiš, da nekaj zaznaš ali da se ti kdaj kaj potrdi. Enako pomembno je tudi to, kako v ta stik sploh vstopaš, iz kakšnega notranjega prostora prihajaš in kaj vse je v tebi prisotno v trenutku, ko želiš nekaj sprejeti.

Pri zaznavanju in kanaliziranju ne gre samo za sposobnost. V ospredju so tudi stabilnost, notranja drža, prisotnost, jasnost in odgovornost.

Veliko ljudi si želi hitrih potrditev, hitrega občutka, da nekaj res prihaja skozi, da so nekaj prejeli, da so začutili angela, da zmorejo, da je to res. In to je popolnoma človeško. Ravno tukaj pa se pogosto prehiti osnova, saj prava globina tega dela nastaja veliko prej, preden človek začne iskati potrditve navzven.

Kadar v tebi še vedno delujejo nemir, strah, dokazovanje ali potreba po potrditvi, se vse to zelo hitro pomeša tudi v stik, ki ga skušaš vzpostaviti. Takšna zaznava je lahko močna, intenzivna in čustvena, vendar prava vrednost tega stika nastane šele takrat, ko se v njem začuti več miru, več prizemljenosti in več notranje čistosti.

Zato sama nikoli ne učim kanaliziranja kot tehnike brez temelja. Vedno začnemo veliko prej, pri telesu, pri umiritvi, pri prepoznavanju notranjih vzorcev, pri razlikovanju med intuicijo, umom, željo in projekcijo, predvsem pa pri postopnem grajenju takšne notranje stabilnosti, v kateri te lastni šum ne odnaša več vsakič drugam.

Iz tega lahko stik postane tudi varen, in prav to je zares pomembno.

Pri predajanju sporočil ne gre za to, da poveš nekaj posebnega, zanimivega ali impresivnega. Veliko bolj gre za to, da znaš ostati čist/a v sebi, ko nekaj zaznaš, da ne dodajaš svoje zgodbe, da ne siliš, da ne dramatiziraš in da ne prevajaš vsega skozi svoje rane, ampak da ostaneš prisoten/a in iz tega prostora predaš to, kar pride.

Ko si zares pripravljen/a, je zaznava pogosto veliko bolj mirna, kot si večina predstavlja. Nosi manj efekta, manj hrupa in manj potrebe po dokazovanju, v njej pa je veliko več notranje gotovosti, tihega zaupanja in občutka, da nekaj stoji na pravem mestu.

In ravno ta kakovost stika daje občutek zaupanja. Takrat v sebi začutiš, da ne govori več tvoj nemir, temveč nekaj veliko bolj umirjenega, stabilnega in resničnega.

Zame je pravo učenje kanaliziranja zato vedno povezano tudi z zorenjem, z več prisotnosti, z več iskrenosti do sebe in z več notranje stabilnosti. In prav na tem temelji tudi moj program Mojster kanaliziranja. Ne kot še en duhovni tečaj, temveč kot proces, v katerem najprej gradiš sebe, da lahko potem to, kar zaznaš, tudi mirno, odgovorno in čisto predaš naprej.

24.03.2026

vesolje

Ko začneš bolj čutiti, zaznavati in zaupati svojim notranjim občutkom, se slej ko prej odpre še ena zelo pomembna tema: Kako sploh veš, da je to, kar zaznaš, zares PRAVO?

Ne samo močno, ne samo zanimivo, ne samo drugačno, ampak res ta pravo sporočilo. In prav tukaj se ta pot v resnici šele začne.

Veliko ljudi nekaj začuti in zelo hitro sklene, da je to že sporočilo, da je to že vodstvo, da je to nekaj, kar lahko takoj pove naprej. Pa vendar se ravno tukaj pogosto pokaže, kako tanka je meja med tem, kar res pride skozi, in tem, kar se vmes pomeša z lastnim notranjim svetom.

Včasih res nekaj zaznaš, hkrati pa je to še vedno prepleteno s strahovi, željami, preteklimi izkušnjami in s potrebo, da bi razumel/a, pomagal/a ali dobil/a potrditev. Zato je pri delu z zaznavo tako pomembna notranja poštenost, saj pravo vprašanje ni samo, kaj sem dobil/a, temveč tudi, iz kje v meni to prihaja, koliko je v meni miru, koliko napetosti, koliko pričakovanja in koliko potrebe, da nekaj mora priti.

Tukaj se začne razlika med občutkom in jasnim kanalom.

Jasen kanal nima zveze s popolnostjo, s tem, da nikoli ne podvomiš, ali s tem, da postaneš nekaj posebnega. Veliko bolj govori o tem, da postaneš v sebi dovolj čist/a, da tisto, kar pride, ne potuje več skozi toliko notranjih popačenj, razlag, projekcij in osebnih primesi.

Takrat se v zaznavi pojavi drugačna kakovost. Manj je dodajanja, manj odvzemanja, manj prehitrih razlag in manj sile. Več je poslušanja, več prisotnosti in več sposobnosti, da predaš to, kar pride, na miren, jasen in spoštljiv način.

Zato sama pri svojem delu vedno znova poudarjam isto stvar: preden predajaš sporočila za drugega, je pomembno, da prideš v bolj jasen stik s seboj. Da spoznaš svoj notranji svet, svoje obrambne mehanizme, svoje dvome, svoje rane in tudi svoje načine, na katere si včasih sam/a premešaš signal. V tem ni nič slabega, človeškega ali napačnega. Ravno ta del je osnova, iz katere se začne graditi več stabilnosti, več jasnosti in več odgovornosti. In prav tam se začne rojevati nekaj, čemur lahko res rečemo zavestno kanaliziranje.

Takrat ne iščeš več izkušnje zaradi občutka posebnosti, ne zbiraš potrditve in ne hitiš, temveč se učiš drugačnega odnosa do tega, kar zaznaš. Učiš se odgovornosti do sebe, do sporočila, ki pride, in do posameznika, ki mu nekaj predajaš.

Po mojem je to eden najpomembnejših delov te poti, saj ni dovolj samo to, da nekaj prejmeš, pomembno je predvsem, da znaš to tudi nositi, razumeti, predati in v sebi ohraniti mir, jasnost, prizemljenost in odgovornost.

Prav zato v svojem programu ne učim samo tega, kako nekaj zaznati, temveč tudi, kako se na to pripraviti od znotraj, kako umiriti šum, kako prepoznati razliko med intuicijo, umom in projekcijo, ter kako vzpostaviti takšno notranjo stabilnost, iz katere lahko potem nekaj zares čisto steče tudi naprej.

22.03.2026

Ko začneš bolj poslušati sebe, slej ko prej ugotoviš nekaj zelo zanimivega. Intuicija sama po sebi pogosto sploh ni največji problem, veliko pogosteje je v ospredju šum, notranji hrup, preveč misli, preveč napetosti, preveč strahu, preveč razlag in preveč zunanjih vplivov.

Zato ni težko razumeti, zakaj toliko ljudi pride do točke, ko v sebi rečejo ne vem več, kaj v resnici čutim, ne vem, ali je to moj občutek, ne vem, ali mi govori intuicija ali samo nemir.

To je zelo pomemben trenutek, ker se tukaj pogosto začne iskanje še več odgovorov zunaj sebe, še več potrditev, še več znakov in še več razlag, čeprav je resnica velikokrat precej bolj preprosta.

Bolj kot si notranje nemiren/a, težje jasno zaznavaš, saj se signal izgubi v vsem ostalem, v hrupu, napetosti, v pričakovanjih in vsem, kar se v tebi nabira že dolgo.

Pravo delo z intuicijo se zato začne veliko prej, preden želiš nekaj videti, dobiti ali prejeti. Začne se pri telesu, pri prisotnosti, pri postopnem umirjanju notranjega prostora, pri prepoznavanju lastnih vzorcev, strahov, projekcij in tistih delov sebe, preko katerih vedno znova preslišiš to, kar v sebi v resnici že čutiš.

Zaznava tako postane bolj čista, bolj mirna in predvsem bolj zanesljiva. Ne potrebuješ več toliko zunanjega hrupa, saj začneš vedno bolje prepoznavati, kaj je tvoje in kaj ne, kaj prihaja iz miru in kaj iz napetosti, kaj je res signal in kaj samo odziv.

Ravno zato pri svojem delu nikoli ne začnem pri predajanju sporočil za drugega, temveč vedno najprej pri tebi, pri tvoji notranji stabilnosti, pri tvoji sposobnosti, da ostaneš prisoten/a v sebi, in pri odnosu, ki ga vzpostavljaš do svoje zaznave.

Iz tega se začne graditi jasnost.

Ko si dovolj stabilen/a, tudi tisto, kar zaznaš, ne gre več skozi toliko notranjega kaosa, skozi toliko dvoma, strahu in popačenj. Takrat občutki, vtisi in informacije dobijo drugo težo, ker jih nosi drugačna notranja osnova.

Tudi zato je moj program zasnovan tako, da se najprej dela na sebi, saj prav tukaj nastane temelj vsega, kar pride kasneje. Ko postaneš bolj miren/a v sebi, se spremeni tudi način, kako zaznavaš, kako poslušaš, kako zaupaš in kako vstopaš v stik s tem, kar prihaja skozi tebe.

Šele iz takšne osnove lahko res odgovorno vstopiš tudi v predajanje sporočil.

Zakaj se intuicija ne sliši jasno?

20.03.2026

Intuicija

Ko nekaj znotraj tebe že ve, da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled, glava pa medtem še vedno išče razlago, sestavlja smisel in te skuša pomiriti. Kasneje se velikokrat izkaže, da je bil prav tisti prvi, tihi občutek bližje resnici, kot si si bil/a v tistem trenutku pripravljen/a priznati.

V zadnjem zapisu sva govorila o tem, kako telo ves čas pošilja informacije proti možganom in kako iz teh signalov potem nastajajo občutki, odzivi in tudi misli. Tukaj se skoraj naravno odpre še eno vprašanje, ki se mi zdi res pomembno.

Kaj pa intuicija?

Kaj je v resnici ta občutek, ko nekaj preprosto veš, pa ne znaš čisto razložiti, zakaj? Ko v sebi jasno začutiš, da je nekaj prav, ali pa da nekaj v tebi kliče po večji pozornosti, čeprav na zunaj še ni nič zares očitnega.

Temu rečemo intuicija.

O njej se velikokrat govori zelo skrivnostno, skoraj kot da gre za nekaj posebnega, redkega ali težko dosegljivega. Sama jo doživljam veliko bolj preprosto, saj je intuicija zelo naraven del zaznavanja, nekaj, kar je človeku veliko bližje, kot si pogosto upa verjeti.

Živčni sistem ves čas bere ogromno informacij, ki jih zavestno sploh ne uspemo opaziti, ton glasu, izraz na obrazu, drobne premike, napetost v telesu, občutek v prostoru, neujemanja, ki jih ne znaš takoj ubesediti, jih pa nekje globoko v sebi vseeno zaznaš. Telo vse to ujame prej, preden glava razume, prej, preden imaš razlago, prej, preden si znaš karkoli dokazati, in prav tam se pogosto rodi tisti občutek, ki ga poimenujemo intuicija.

Ta občutek pogosto pride kot notranji premik, kot tih “ja”, kot zelo jasen “ne”, kot nekaj, kar se v tebi premakne, še preden to znaš razložiti z besedami.

Tukaj se odpre pomemben del. Vsak močan občutek še ne nosi enake kakovosti zaznave.

Včasih v ospredje stopi strah, včasih pretekla izkušnja, včasih obramba, včasih želja, da bi nekaj bilo res, čeprav telo že pošilja drugačen signal. Zato je pri intuiciji najpomembneje prav to, da začneš prepoznavati, od kod ta občutek v resnici prihaja.

Ali prihaja iz miru ali iz napetosti, iz jasnosti ali iz nemira, iz tihe notranje vednosti ali iz potrebe, da bi se nečesa oprijel/a, ker si želiš potrditve, razlage ali občutka varnosti? Ravno tu se stik s samim seboj pogosto zabriše, saj je v človeku včasih toliko šuma, toliko notranjega hrupa in napetosti, da ta signal težje zasliši v njegovi pravi obliki.

Delo z intuicijo zato pomeni predvsem vračanje k sebi, postopno umirjanje vsega, kar ni tvoje bistvo, več prostora v telesu, več sproščenosti v zaznavi in več jasnosti v tem, kaj prihaja iz strahu in kaj ti nekaj zares kaže.

Takrat intuicija postane zelo preprost notranji signal, tišji od strahu, a veliko natančnejši, bolj zanesljiv in bolj resničen. In ko ga enkrat začneš zares prepoznavati, se ne spremeni samo občutek, temveč tudi način, kako izbiraš, komu zaupaš, kje ostaneš, čemu rečeš da in kdaj v sebi jasno veš, da je čas, da greš naprej.

Tega se ne da izsiliti, lahko pa se gradi, počasi, skozi telo, skozi zaznavo, skozi vedno bolj jasen in iskren stik s samim seboj.

Naslednjič bom pisala o tem, zakaj vsak močan občutek še ne pomeni tudi jasne intuicije in kako začneš ločevati med jasnim notranjim signalom ter šumom, ki ga ustvarjajo strah, nemir in pretekle izkušnje.

15.03.2025

Lahko si rečeš, da je vse v redu… pa telo še vedno ne verjame.

Zadnje dni sva govorila o živčnem sistemu, o tem, kako telo zaznava svet okoli sebe in kako hitro se v njem nekaj premakne, še preden sploh pomislimo, kaj se dogaja. Danes pa bi rada odprla še eno zanimivo temo.

Misli

Veliko ljudi verjame, da misli upravljajo telo, da je vse odvisno od tega, kako razmišljamo. Ampak če se za trenutek ustaviš in pogledaš malo globlje… stvar ni tako enostavna. V biologiji živčnega sistema obstaja eno dejstvo, ki preseneti skoraj vsakogar. Večina informacij v resnici potuje iz telesa proti možganom, ne obratno.

Če zelo poenostavimo, približno 80 % signalov potuje iz telesa proti možganom, le manjši del pa iz možganov nazaj v telo. To pomeni, da možgani ves čas poslušajo telo. Srce, mišice, notranji organi, dihanje, napetost v tkivih… vse to neprestano pošilja informacije navzgor. Možgani te signale zbirajo, jih povezujejo s preteklimi izkušnjami in iz tega sestavljajo občutke, odzive, in ja… tudi misli.

Tukaj se začne zanimiv del.

V glavi si lahko rečeš: »Saj je vse v redu.«, ampak telo v istem trenutku pošilja drugačen signal. Morda komaj zaznavna napetost v prsih, rahla zategnjenost v trebuhu, občutek nemira, ki ga ne znaš čisto pojasniti. In prav iz teh občutkov možgani začnejo sestavljati svojo razlago.

Ne zato, ker bi bili negativni, ampak zato, ker poslušajo podatke, ki prihajajo iz telesa. In tukaj se pogosto zgodi nekaj zelo človeškega. V glavi razumeš, veš, da ni nič takega, razlagaš si, da bi pomiril situacijo, poskušaš vse postaviti na svoje mesto… a telo temu ne sledi. Kot da ima svoj tempo, svoj način preverjanja. Znotraj še vedno ostaja nek nemir, kot tih notranji pritisk, ki ne izgine kar tako, ne glede na to, da razumsko veš, da bo vse v redu.

Tukaj sploh ne gre za vprašanje, ali razmišljamo prav ali narobe. Telo preprosto še ni dobilo občutka, da lahko popusti napetost.

V trenutku, ko to prvič začuti, se začne nekaj znotraj premikati, ne na ravni misli, ampak v občutku, iz katerega se potem počasi spremeni tudi način razmišljanja, saj telo končno dobi signal, da lahko malo spusti napetost.

V tem pa se skriva še eno zanimivo vprašanje.

Če telo ves čas pošilja informacije proti možganom, če iz teh signalov nastajajo občutki, odzivi in tudi misli… kaj pa tisti tihi občutek, ko nekaj preprosto veš? Tisti trenutek, ko ne znaš razložiti, pa vseeno začutiš, da je nekaj prav… ali pa ne.

Kolikokrat si že čutil/a, da nekaj ni v redu… pa si se vseeno prepričal/a, da je? In kolikokrat se je kasneje izkazalo, da je tisti prvi občutek imel prav?

Morda to sploh ni naključje.

Misli

13.03.2026

Regulacija

Poglejva, kaj se zares zgodi znotraj telesa, ko se aktivira živčni sistem.

Najprej zazna telo.

Ko se nekaj zgodi v okolju, informacija najprej pride do naših čutil. Oči nekaj opazijo, ušesa ujamejo zvok, koža zazna spremembo v prostoru, telo pa pogosto zazna tudi droben premik v tonu glasu ali načinu, kako se nekdo giblje pred nami. Vse te informacije potujejo proti centralnemu živčnemu sistemu, proti možganom in hrbtenjači, kjer se začne zelo hiter proces ocenjevanja situacije. Možgani v delčku sekunde preverijo nekaj zelo osnovnega.

Je situacija varna ali pa telo potrebuje več pozornosti in pripravljenosti?

Če sistem zazna, da je potrebna večja pripravljenost, pošlje signal naprej v telo preko avtonomnega živčnega sistema, ki uravnava večino telesnih procesov. Takrat se aktivira simpatični živčni sistem in v telesu se skoraj v hipu nekaj premakne. V prsih začutiš močnejše razbijanje srca, dih postane hitrejši in krajši, mišice se rahlo napnejo, telo se pripravlja na odziv. Postaneš bolj pozoren, pogled se izostri, telo pa je pripravljeno reagirati, če bi bilo to potrebno.

Pri tem ima pomembno vlogo majhen del možganov, ki mu pravimo amigdala. Lahko si jo predstavljaš kot nekakšen notranji alarmni sistem. Ves čas spremlja dogajanje okoli nas in preverja, ali je v okolju kaj, kar bi lahko pomenilo napetost ali nevarnost. Če amigdala zazna nekaj, kar spominja na preteklo izkušnjo, povezano z nevarnostjo ali stresom, lahko zelo hitro sproži signal v živčni sistem.

Ta signal se nato prenese skozi avtonomni živčni sistem, ki uravnava procese, kot so srčni utrip, dihanje in napetost mišic in spet se v telesu v trenutku nekaj premakne. V prsih začutiš močnejše bitje srca, dih postane hitrejši, mišice se rahlo napnejo, telo postane bolj pozorno, kot da se v njem prižge notranji alarm.

Če pa živčni sistem zazna, da je okolje varno, se aktivira drugi del avtonomnega živčnega sistema, parasimpatični živčni sistem. Takrat se začne dogajati nekaj povsem drugega. Dih se upočasni in poglobi, srčni utrip se umiri, napetost v mišicah začne popuščati. Telo preide v stanje, kjer lahko obnavlja energijo, prebavlja, regenerira in se ponovno uravnoteži.

Zdravo telo se ves čas premika med tema dvema stanjema.

Včasih smo bolj aktivni in pripravljeni na delovanje, drugič se telo umiri in začne procese obnove. Ta sposobnost preklapljanja je eden ključnih znakov zdrave regulacije živčnega sistema.

Zanimivo pa je, da se vse to pogosto zgodi še preden sploh začnemo razmišljati o tem, kaj se dogaja.

Amigdala namreč informacije iz okolja v trenutku primerja s prejšnjimi izkušnjami, ki jih telo že nosi v sebi. Če zazna podobnost z nečim, kar je bilo v preteklosti povezano z napetostjo ali nevarnostjo, lahko sproži odziv skoraj takoj. Šele nekaj trenutkov kasneje se v proces vključi razumski del možganov, ki začne razlagati, kaj se pravzaprav dogaja. Zato se včasih zgodi, da telo reagira, še preden razum sploh dojame situacijo.

Če vse to poenostavimo, telo deluje med dvema osnovnima načinoma. En način je aktivacija, ko je telo pripravljeno na odziv, zaščito in delovanje. Drugi način je umirjanje, ko telo preide v sproščanje, regeneracijo in obnovo.

Zdrava regulacija ne pomeni, da smo ves čas mirni, temveč to, da se telo lahko prosto premika med obema stanjema.

Spodnja slika to lepo prikaže.

Težava nastane takrat, ko telo izgubi to sposobnost preklapljanja. Namesto da bi se telo po napetosti ponovno umirilo, lahko ostane ujeto v stanju stalne pripravljenosti. Takrat se napetost začne počasi kopičiti v telesu, dihanje postane plitvejše, mišice pa ostanejo rahlo napete, kot da mora telo ves čas paziti, kaj se bo zgodilo.

In tukaj pridemo do zelo zanimivega vprašanja. Če telo reagira tako hitro, še preden razum sploh dojame situacijo, se pojavi logično vprašanje.

Zakaj se telo včasih ne umiri, tudi ko vemo, da ni nobene prave nevarnosti?

Zakaj si lahko rečemo »saj je vse v redu«, telo pa še vedno ostane napeto? O tem bova govorila v naslednjič.

Ko začnemo razumeti, kako deluje živčni sistem, postane jasno tudi, zakaj telo včasih potrebuje malo pomoči, da je ponovno uravnoteži.

11.03.2025

Ko se poglobiš, lahko marsikaj odkriješ. Pa poglejva, zakaj tako vprašanje.

Predstavljaj si otroka, ki se zelo zgodaj nauči, da mora biti pozoren na vse okoli sebe.

Na glas v prostoru,

na obraz starša,

na ton besede,

na način obnašanja,

na odzivanje…

Njegovo telo se počasi navadi na pripravljenost. Dih postane plitek, mišice napete, živčni sistem je ves čas na preži.

Tak otrok odraste in nekega dne reče: »Tak/a pač sem. Previden/a. Nezaupljiv/a…«

A tu se skriva nekaj zanimivega.

Človek zelo hitro začne verjeti, da je to, kar njegovo telo nenehno čuti. Ko telo dolgo časa živi v napetosti, začne napetost delovati kot del osebnosti. Pogosta obramba začne izgledati kot značaj in ko stalna pripravljenost postane normalnost, jo človek počasi začne doživljati kot »JAZ«.

Morda tvoja osebnost sploh ni osebnost. Morda je samo telesno stanje, ki se predolgo ponavlja.

Ljudje si skozi življenje ustvarimo zelo jasno predstavo o sebi.

Nemalokrat slišim nekoga, ki reče: »Tak/a pač sem. Sem občutljiv/a, anksiozen/a, zaprt/a, preveč čustven/a, sramežljiv/a.«

To je njegova realnost. Stanje, v katerem živi že od malih nog. Nič ni nenavadnega, da te besede ponavlja tako dolgo, dokler ne začnejo zveneti kot dejstvo. Kot nekaj, kar ga opisuje in določa. Toda že sam stavek »Jaz sem tak/a« v telesu pogosto sproži odziv.

Poskusi.

Izreci si: »Jaz sem napet/a.«

V telesu se skoraj takoj zgodi majhen, a zelo jasen premik. Prsni koš se rahlo skrči, ramena se nekoliko dvignejo, dih se skrajša. Kot da telo potrdi pravkar izrečene besede.

Sedaj isti občutek opiši nekoliko drugače.

Reci: »Moje telo je napeto.«

Na prvi pogled se zdi, da gre le za majhno spremembo v besedah. V resnici pa se zgodi nekaj pomembnega. Napetost ni več nekaj, kar ti si, temveč nekaj, kar telo doživlja. Sprememba je majhna, samo nekaj besed. Toda prav ta besedna igra razkrije zelo pomembno razliko.

Razliko med identiteto in stanjem.

Velik del tega, kar doživljamo kot identiteto, je v resnici ponavljajoče se telesno stanje. Stanje, ki se ponavlja dovolj dolgo, začne delovati kot trajni del naše identitete. Ne kot trenutna nastavitev, temveč kot nekaj, kar naj bi MI bili.

To na terapijah vidim vsakodnevno.

Oseba pride z občutkom, da je z njo nekaj narobe. Da je preveč napeta, preveč previdna ali preveč občutljiva.

Toda, ko telo začne dobivati drugačne informacije, se pokaže nekaj zelo zanimivega. Velik del tega, kar je oseba imela za svojo osebnost, je bilo v resnici samo stanje telesa, ki se je predolgo ponavljalo. Zato identitete skoraj nikoli ne moremo spremeniti samo z mislijo.

Lahko si rečeš, da boš od danes naprej bolj sproščen/a, miren/a ali samozavesten/a… Toda če telo nosi leta napetosti, bo um govoril eno, tvoje telo pa čutilo drugo. In takrat ljudje pogosto mislijo, da je z njimi nekaj narobe. V resnici pa se je telo samo prilagodilo.

In prav tu pridemo do zelo pomembnega razumevanja. Kar se je že prilagodilo, se lahko ponovno prilagodi. Ko telo prvič začuti, da ni treba biti ves čas na preži, začne počasi spuščati napetost.

Zanimivo je, da se sprememba ne začne z mislijo. Najprej se pojavi nov občutek v telesu. Šele potem se začne spreminjati tudi način, kako človek doživlja sebe.

Prav zato pri terapiji ne delamo z mislijo, temveč s telesom. Ko telo začne dobivati drugačne informacije, se začne spreminjati notranje stanje. Skupaj z njim pa se spreminja tudi način, kako človek doživlja samega sebe. Temu danes pravimo somatska regulacija.

Sprememba se ne začne v ideji, temveč v telesu. V načinu dihanja, v tonusu mišic, v tem, ali živčni sistem zazna varnost ali nevarnost. Ko telo začne dobivati drugačne informacije, se postopoma pojavi drugačen notranji občutek. In ko se ta občutek ponavlja, se začne zapisovati kot nova možnost.

Zato regulacija telesa ni samo sprostitev, temveč možnost, da se začne spreminjati tudi način, kako doživljaš sebe.

In tako oseba prvič ugotovi nekaj zelo preprostega. Morda nikoli nisi bil/a tak/a, kot si mislil/a da si. Tvoje telo je samo dolgo živelo v istem stanju. Ko se stanje telesa začne spreminjati, se začne spreminjati tudi občutek, kdo sploh si.

Na tem razumevanju temelji tudi smer dela v Kozmoterapiji®, ki jo razvijam skozi princip somatske regulacije telesa.

Brez ezoterike.
Brez filozofiranja.

Samo biologija, fiziologija in naravni mehanizmi delovanja telesa.

10.03.2026

Kako drugi vplivajo nate?

Si že kdaj sedel/a ob nekom in imel/a občutek, da se telo kar samo sprosti? Pogovor teče lažje, dih postane mirnejši, kot da je v prostoru več zraka. Potem pa prideš k drugi osebi in se zgodi nekaj čisto nasprotnega. Kar naenkrat postaneš bolj pozoren/na, začneš paziti, kaj boš rekel/a, napetost v telesu narašča…

Včeraj sva govorila o tem, kako se skozi izkušnje in ponavljajoča telesna stanja postopoma oblikuje način doživljanja sebe. Danes pa poglejva še en zanimiv del te zgodbe.

Koliko tega, kar imamo za svoj značaj ali način odzivanja, v resnici nastane v odnosu z drugimi ljudmi?

Verjetno si že kdaj slišal stavek:

»Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kakšen si.«

Ali pa tega:

»Če želiš biti uspešen ali bogat, se druži z ljudmi, ki to so.«

Na prvi pogled to zveni kot motivacijski nasvet, v resnici pa se v teh besedah skriva nekaj zelo preprostega.

Ljudje v naši bližini vplivajo na nas veliko bolj, kot si lahko mislimo. Ne samo skozi pogovor ali ideje, temveč skozi živčni sistem, ki ves čas zaznava drobne signale druge osebe. Ritem dihanja, ton glasu, napetost v obrazu, način gibanja, hitrost govora… Večine tega sploh ne opazimo zavestno, temveč telesno.

Če je oseba pred nami mirna in stabilna, začne naš sistem postopoma slediti temu ritmu. Če pa je druga oseba napeta ali razdražena, telo to prav tako zazna. Zanimivo je, da se to pogosto zgodi še preden sploh razumemo, zakaj.

Telo najprej zazna stanje, šele potem začne razum razlagati situacijo.

To lahko zelo jasno opazimo v vsakdanjih situacijah.

Recimo, da prideš na sestanek in nekdo začne govoriti zelo hitro, napeto, z ostrim tonom. Pogosto se zgodi, da se tudi v tvojem telesu pojavi napetost, čeprav nisi imel/a nobenega posebnega razloga zanjo.

Ali pa nasprotno.

Vstopiš v prostor, kjer je nekdo miren, stabilen, govori počasi in prisotno. Kar naenkrat imaš občutek, da postajaš bolj sproščen.

Vse to se dogaja ves čas, samo da te signale redko zares opazimo.

Ko se določeni odnosi ponavljajo dovolj dolgo, telo takšen način odzivanja začne doživljati kot nekaj povsem običajnega, kot svoj naraven način delovanja. Zato ni nenavadno, da nas nekateri ljudje zelo hitro umirijo, drugi pa nas lahko spravijo v napetost, še preden se pogovor sploh zares začne.

Tukaj pridemo do zelo pomembnega razumevanja.

Način odzivanja, ki se je oblikoval skozi odnose, se lahko skozi odnose tudi začne spreminjati. Drugačen odnos lahko telesu prinese novo izkušnjo, prostor, kjer ni treba ves čas paziti, kjer ni treba biti v obrambi in kjer ni treba dokazovati svoje vrednosti. V takšnem prostoru telo počasi začne zaznavati nekaj novega. Ta izkušnja ni pomembna samo kot prijeten občutek, temveč kot informacija za živčni sistem, da obstaja tudi drugačen način delovanja.

Postopoma se začne spreminjati način, kako telo reagira na situacije.

Situacije, ki so prej sprožile napetost, postopoma izgubijo svojo moč, človek začne drugače doživljati svoje reakcije, odnose in tudi samega sebe. Sprememba se pogosto sploh ne začne z velikim preobratom. Začne se z majhnim trenutkom, s prvo izkušnjo, v kateri telo začuti, da se lahko napetost umiri. Telo namreč pogosto reagira veliko prej, preden sploh začnemo razmišljati, kaj se dogaja.

10.03.2025

Ko se poglobiš, lahko marsikaj odkriješ. Pa poglejva, zakaj tako vprašanje.

Predstavljaj si otroka, ki se zelo zgodaj nauči, da mora biti pozoren na vse okoli sebe.

Na glas v prostoru,

na obraz starša,

na ton besede,

na način obnašanja,

na odzivanje…

Njegovo telo se počasi navadi na pripravljenost. Dih postane plitek, mišice napete, živčni sistem je ves čas na preži.

Tak otrok odraste in nekega dne reče: »Tak/a pač sem. Previden/a. Nezaupljiv/a…«

A tu se skriva nekaj zanimivega.

Človek zelo hitro začne verjeti, da je to, kar njegovo telo nenehno čuti. Ko telo dolgo časa živi v napetosti, začne napetost delovati kot del osebnosti. Pogosta obramba začne izgledati kot značaj in ko stalna pripravljenost postane normalnost, jo človek počasi začne doživljati kot »JAZ«.

Morda tvoja osebnost sploh ni osebnost. Morda je samo telesno stanje, ki se predolgo ponavlja.

Ljudje si skozi življenje ustvarimo zelo jasno predstavo o sebi.

Nemalokrat slišim nekoga, ki reče: »Tak/a pač sem. Sem občutljiv/a, anksiozen/a, zaprt/a, preveč čustven/a, sramežljiv/a.«

To je njegova realnost. Stanje, v katerem živi že od malih nog. Nič ni nenavadnega, da te besede ponavlja tako dolgo, dokler ne začnejo zveneti kot dejstvo. Kot nekaj, kar ga opisuje in določa. Toda že sam stavek »Jaz sem tak/a« v telesu pogosto sproži odziv.

Poskusi.

Izreci si: »Jaz sem napet/a.«

V telesu se skoraj takoj zgodi majhen, a zelo jasen premik. Prsni koš se rahlo skrči, ramena se nekoliko dvignejo, dih se skrajša. Kot da telo potrdi pravkar izrečene besede.

Sedaj isti občutek opiši nekoliko drugače.

Reci: »Moje telo je napeto.«

Na prvi pogled se zdi, da gre le za majhno spremembo v besedah. V resnici pa se zgodi nekaj pomembnega. Napetost ni več nekaj, kar ti si, temveč nekaj, kar telo doživlja. Sprememba je majhna, samo nekaj besed. Toda prav ta besedna igra razkrije zelo pomembno razliko.

Razliko med identiteto in stanjem.

Velik del tega, kar doživljamo kot identiteto, je v resnici ponavljajoče se telesno stanje. Stanje, ki se ponavlja dovolj dolgo, začne delovati kot trajni del naše identitete. Ne kot trenutna nastavitev, temveč kot nekaj, kar naj bi MI bili.

To na terapijah vidim vsakodnevno.

Oseba pride z občutkom, da je z njo nekaj narobe. Da je preveč napeta, preveč previdna ali preveč občutljiva.

Toda, ko telo začne dobivati drugačne informacije, se pokaže nekaj zelo zanimivega. Velik del tega, kar je oseba imela za svojo osebnost, je bilo v resnici samo stanje telesa, ki se je predolgo ponavljalo. Zato identitete skoraj nikoli ne moremo spremeniti samo z mislijo.

Lahko si rečeš, da boš od danes naprej bolj sproščen/a, miren/a ali samozavesten/a… Toda če telo nosi leta napetosti, bo um govoril eno, tvoje telo pa čutilo drugo. In takrat ljudje pogosto mislijo, da je z njimi nekaj narobe. V resnici pa se je telo samo prilagodilo.

In prav tu pridemo do zelo pomembnega razumevanja. Kar se je že prilagodilo, se lahko ponovno prilagodi. Ko telo prvič začuti, da ni treba biti ves čas na preži, začne počasi spuščati napetost.

Zanimivo je, da se sprememba ne začne z mislijo. Najprej se pojavi nov občutek v telesu. Šele potem se začne spreminjati tudi način, kako človek doživlja sebe.

Prav zato pri terapiji ne delamo z mislijo, temveč s telesom. Ko telo začne dobivati drugačne informacije, se začne spreminjati notranje stanje. Skupaj z njim pa se spreminja tudi način, kako človek doživlja samega sebe. Temu danes pravimo somatska regulacija.

Sprememba se ne začne v ideji, temveč v telesu. V načinu dihanja, v tonusu mišic, v tem, ali živčni sistem zazna varnost ali nevarnost. Ko telo začne dobivati drugačne informacije, se postopoma pojavi drugačen notranji občutek. In ko se ta občutek ponavlja, se začne zapisovati kot nova možnost.

Zato regulacija telesa ni samo sprostitev, temveč možnost, da se začne spreminjati tudi način, kako doživljaš sebe.

In tako oseba prvič ugotovi nekaj zelo preprostega. Morda nikoli nisi bil/a tak/a, kot si mislil/a da si. Tvoje telo je samo dolgo živelo v istem stanju. Ko se stanje telesa začne spreminjati, se začne spreminjati tudi občutek, kdo sploh si.

Na tem razumevanju temelji tudi smer dela v Kozmoterapiji®, ki jo razvijam skozi princip somatske regulacije telesa.

Brez ezoterike.
Brez filozofiranja.

Samo biologija, fiziologija in naravni mehanizmi delovanja telesa.

09.03.2026

Zakaj včasir reagiraš drugače kot si želiš?

Si že kdaj opazil/a, da razumsko veš, da situacija ni nič posebnega, tvoje telo pa reagira, kot da je ogroženo?

Začniva s prvim vprašanjem.

Zakaj včasih reagiraš bolj intenzivno, kot bi sicer želel/a?

Verjetno si že kdaj doživel/a, da nekdo nekaj izreče ali naredi in te to v trenutku vrže na obrate. Ali pa npr. oseba zamuja nekaj minut in se ti v telesu pojavi napetost. Ali pa bi sredi pogovora rad/a nekaj povedal/a, pa kar naenkrat obmolkneš in besede preprosto ne pridejo več ven.

Zanimivo je, da razumsko veš, da ni nič hudega, telo pa reagira, kot da je situacija veliko večja, kot je v resnici. Kot da ima telo svojo logiko, svoj tempo, svoj način odzivanja in če sem iskrena, ga tudi ima.

Naše telo namreč ne reagira samo na to, kar se dogaja danes. Velik del tega, kako reagiramo, se je oblikoval že v otroštvu.

Živčni sistem otroka se ne razvija sam od sebe, temveč v odnosu. V načinu, kako odrasli govorijo, v tem, ali je ob njegovem joku nekdo prisoten ali ne, v tem, ali mu ob stresu nekdo pomaga, da se telo ponovno umiri…

V prvih letih življenja, približno do tretjega leta, otrok še nima sposobnosti, da bi se sam umiril. Ko zajoka, je njegovo telo v aktivaciji, srce hitreje bije, dihanje se spremeni, mišice so napete, to je povsem normalen odziv živčnega sistema.

Ko starš pride, ga dvigne, pomiri in govori mirno, otrokovo telo dobi zelo pomembno izkušnjo, napetost- stik-umiritev.

Najprej pride aktivacija, nato izkušnja vračanja v mirno stanje. Prav skozi takšne trenutke se živčni sistem postopoma uči nekaj zelo pomembnega. Da po stresu obstaja pot nazaj do umiritve.

Nato pride obdobje nekje med tretjim in sedmim letom.

To je čas, ko čustva postanejo veliko bolj vidna. Jeza, trma, včasih tudi močni izbruhi. Marsikateri starš takrat misli, da otrok preizkuša meje. V resnici živčni sistem v tem obdobju še nima sposobnosti samostojnega uravnavanja tako močnih čustev. Ob čustveni preplavljenosti telo preide v aktivacijo. Srce bije hitreje, mišice se napnejo, dihanje se spremeni. V takšnih trenutkih odrasel postane zunanji regulator otrokovega živčnega sistema. Mirna prisotnost odraslega, jasna meja in ohranjen stik otrokovemu telesu pošljejo zelo pomembno sporočilo. Čustva so lahko močna. Svet pa kljub temu ostane varen.

Okoli sedmega leta se otrokov svet začne širiti.

Šola, ocene, primerjave, odnosi z vrstniki, to je za živčni sistem precej velika sprememba. Naenkrat ni več samo družina, temveč otrok prične dobivati odzive iz širšega sveta. Pohvalo, kritiko, občutek pripadnosti ali zavrnitev in vse to njegovo telo zaznava zelo neposredno. Starši ostajajo pomembni, vendar niso več edini. Včasih lahko že en učitelj, trener ali prijatelj postane pomembna oseba, ki otroku pomaga občutiti stabilnost.

Do približno dvanajstega leta se osnovni vzorci živčnega sistema že precej utrdijo. Otrok postopoma razvija več samostojnosti, vendar še vedno potrebuje podporo okolja.

Puberteta

Puberteta prinese hormonske spremembe. Telo se spreminja, občutljivost naraste. Marsikateri starš ima občutek, da je njegov otrok čez noč postal popolnoma druga oseba. En dan je vse v redu. Naslednji dan se vrata zaloputnejo, besede postanejo ostre, razpoloženje hitro niha. V ozadju tega obdobja poteka velika reorganizacija živčnega sistema. Sistem, ki je rasel skozi otroštvo, se začne na novo povezovati. Zato je adolescenca pogosto zahtevna, hkrati pa tudi zelo pomembna. Gre za drugo razvojno okno, v katerem mladostnik pridobi nove izkušnje varnosti, podpore in stabilnosti.

Kadar v otroštvu znova in znova pride do aktivacije brez prave umiritve, telo tega ne pozabi. Živčni sistem si zapomni vzorec. Pogosta napetost, strah ali močna čustva brez podpore odraslega pustijo cikel nedokončan. Aktivacija ostane v sistemu kot odprt proces.

In potem pride odraslost.

Na videz majhna situacija v trenutku sproži zelo močan odziv. Nekdo izreče kritiko in telo preplavita sram ali jeza.
Partner zamuja nekaj minut, v telesu se pojavi notranja panika. Sredi konflikta človek utihne in se zapre, kot da bi se nekaj v njem preprosto izklopilo.

Opazovanje takšnih odzivov samo z razumom hitro prinese misel, da je nekaj narobe, da si morda preobčutljiv, prehiter, ali pa da celo pretirano reagiraš. V resnici pa živčni sistem deluje zelo dosledno. Odziva se tako, kot se je nekoč moral organizirati, da je lahko preživel.

Telo reagira hitreje, kot razmišlja um, prav zato je pomembno razumeti še nekaj.

Živčni sistem ni tog mehanizem, nastavljen enkrat za vedno. Je živ sistem, ki se lahko uči in spreminja tudi kasneje v življenju.

V varnem terapevtskem prostoru telo dobi izkušnjo, ki je nekoč ni dobilo. Prekinjen cikel dobi možnost zaključka.

zaznava – aktivacija – regulacija – umiritev

Tokrat v stabilnem okolju, dovolj mirnem, da telo ostane v procesu do konca. Med terapijo se zato pogosto pojavijo različni telesni odzivi. Včasih tresenje, včasih jok, včasih napetost v trebuhu ali samo globok izdih. To niso naključne reakcije. Gre za zaključevanje procesov, odprtih že dolgo nazaj.

Postopoma se začnejo kazati spremembe.

Situacije, ki so osebo prej hitro vznemirile, izgubijo svojo moč. Telo se hitreje umiri, odziv postane bolj jasen in tukaj se pokaže nekaj pomembnega. Otroštvo res postavi temelj, vendar ne določi vsega za vedno.

Živčni sistem ostane živ in prilagodljiv. Nove izkušnje postopoma oblikujejo drugačen odziv. Prav zato pri terapiji delamo s telesom. Ne z razlago, temveč z odzivom v telesu, s signalom telesa in z možnostjo, da odziv končno dobi svoj zaključek.

Veliko ljudi prvič prav na terapiji začuti, kako je, ko telo po dolgem času resnično najde mir.

01.12.2025

Včasih me strah preseneti zelo tiho, kot nek občutek, ki se prebudi prej kot misel. V prsih ga najprej občutim kot majhen pritisk, tak neopazen val, ki pride iz globine in me za trenutek postavi. Na začetku sploh ne vem zakaj je tam. Samo je in ko mu ne zbežim, ga začutim skoraj nežno, kot star del sebe, ki me še vedno poskuša obvarovati.

Zadnje čase veliko razmišljam o tem, ali je strah res nekaj, proti čemur se je potrebno boriti. Ali obstaja možnost, da ni sovražnik, kot so nas učili. Da on ni tisti, ki nas omejuje, ampak tisti, ki prvi zazna, kje smo ranljivi. Telo ga pogosto zazna prej kot razum in ko se pojavi, ne izbira trenutka. Pride, ko nekaj v tebi ni več čisto v ravnotežju.

Če ga potisnem, postane glasnejši. 
A ko ga sprejmem in mu pustim, da pove svoje, se zmehča.
Kot da je komaj čakal, da ga spet ne zavrnem.

V resnici strah pogosto ni tam, da me postavi.
Tam je, da mi pokaže, kje sem se nehala poslušati.
In čeprav ga ne maram, mu zaupam, ker me opozori na tiste stvari, ki jih raje preskočim. Na tista mesta, kjer bi najraje rinila z glavo naprej, a telo reče: pazi, tu zate ni ok. 

Včasih me prav strah pripelje nazaj k sebi.
Ne z udarcem, ampak z nežnim spominom, da sem človek, ki čuti globoko in hitro.
Predvsem pa, da to ni slabost.

Mogoče ga res ne bom nikoli videla kot prijatelja v klasičnem smislu.
Ampak vedno bolj čutim, da je del mene, ki me ne želi zadržati, temveč zaščititi.

In mogoče je to dovolj.

Ko ga pogledam brez bežanja, izgubi svojo moč.
Ko ga upoštevam, me usmerim.
Ko mu dovolim biti tam, ne vodi več on mene, ampak jaz njega.

Mogoče je to moja resnica o strahu.
Ne popolna, ne končna, ampak dovolj resnična, da se ob njej zmehčam.

In to je zame sedaj dovolj.

Če te strah že dolgo spremlja

Na mojem YouTubu imam tudi kratko samohipnozo Adijo strah . Posnela sem jo za trenutke, ko telo še ne zna spustiti in se znotraj vse ponavlja v istem ritmu.
Najbolje deluje takrat, ko jo poslušaš zvečer, tik preden zaspiš. Tako misli mehkejše, notranji glas je tišji in zapisi v podzavesti se najlažje preoblikujejo.
Ko jo človek posluša več večerov zapored, se strah pogosto začne umirjati sam od sebe. Kot da se telo spomni, da lahko popusti.

Če začutiš, poskusi.
Včasih je ravno tak večerni trenutek tisti prvi premik, ki ga človek potrebuje, da si dovoli malo več miru.

Povezava do posnetka Adijo strah

Strah moj prijatelj

28.11.2025

Včasih me preseneti, kako jasno se oglasi moje telo. Ne z velikim alarmom, ne z bolečino, ampak s tistim občutkom, ki ga prepoznaš samo, če si dolgo treniral pozornost nase. In jaz sem to trenirala leta. Po vseh teh letih dela z ljudmi, opazovanja njihovih odzivov in svojega… sem se včasih prav fascinirana, kako hitro ujamem trenutek, ko nekaj ni več v redu.

Če sem iskrena, že zelo zelo dolgo nisem bila bolna. Ne prehlada, ne viroze, nič takega, kar bi me zares vrglo iz tira in točno vem, zakaj. Ker poslušam, ker sem ugotovila, da telo nikoli ne udari kar naenkrat. 
Opozori in nato udari.
To leto je bilo zame noro. Ogromno dela, ogromno projektov, poleg tega pa sem renovirala dva prostora, glej ga zlomka pri vseh moških sem večino naredila sama.
Fizično. Psihično. Vse skupaj me je na neki točki začelo stiskati.
In ja, prišla sem na rob, da se skurim. 
Tista izčrpanost, ki je ne moreš več zakamuflirati z “samo še malo, pa bo”.

Potem pa je prišel tisti zelo jasn : dovolj.
Ne kot kolaps. Bolj kot stavek, ki ga telo postavi na mizo in reče: “če me zdaj ignoriraš, boš obležala.” In jaz točno vem, da ne blefira.

Takrat sem se ustavila. Odklopila sem vse. Potegnila nazaj svojo energijo, svoj fokus, svoje misli. Naredila tisto, kar sem potrebovala, ne tisto, kar bi “morala”.
Spanje, počitek, masaža, bazen, tišina. 
Vse, kar mi je pasalo in pomaga povrniti ravnovesje.

In če sem iskrena, ravno zaradi tega že leta ne zbolim. Ne zato, ker sem nadčlovek.
Ampak zato, ker se ne delam, da sem neuničljiva.

Telo je najbolj iskren partner, ki ga imaš. Ja, včasih ga ignoriramo, ker nam ne paše, kar nam sporoča. 
Ampak ne pozabi… telo nikoli ne laže.
In nikoli ne govori brez razloga.

Moj zaključek?
Ko ti telo reče “dovolj”, te ne ustavlja.
Le spomni te, da si človek in ne stroj.
In če ga poslušaš, te ne bo zlomilo.
Samo postavilo te bo nazaj tja, kjer si lahko spet v top počutju.

26.11.2025

Dariji zapisi

Ime mi je Otrok.
Star sem 14 let in nisem popoln.

V tem kaosnem svetu se včasih tudi izgubim.
A verjemi mi, trudim se, kolikor lahko.
Učim se.

Učim z opazovanjem, poslušanjem, posnemanjem staršev,
učiteljev in vseh ostalih, ki so vsakodnevno v moji bližini.

Hmmm.. ali sem srečen?
Ne vem.

Veš, čustva šele spoznavam.
Včasih se znajdem v čustvenem vrtincu in delam napake.
Iščem pozornost.
Iščem pravo pot.
Enostavno ne razumem, kaj je prav in kaj narobe v očeh odraslih.
In žalosti me, ko ugotovim, da tudi odrasli ne razumejo mene.

Kaj potrebujem, ko zaidem s poti?
Tisto, kar mi lahko vedno daš.
Umirjen topel pogovor, pravo besedo, razumevanje,
občutek varnosti, ljubezen, objem …

Saj ne zahtevam veliko, mar ne?
Kritike, kričanje, kazni me samo še bolj zmedejo.

Zato te prosim, pomagaj mi!
Popelji me z roko v roki po poti, ki si jo sam že prehodil.
Daj mi tisto, kar želiš, da bi drugi dali tebi.
Bodi tu takrat, ko zaidem s poti.
Prepoznaj moj krik na pomoč.
Ne puščaj me samega, ker bom še bolj izgubljen.

Nikoli ne pozabi, vse, kar potrebujem, je samo in edino ljubezen.

Sem nepopisana knjiga.
V njo tudi ti pišeš svoja poglavja.
Veliko si že napisala in hvala ti za to.
Hvala ti, ker si del moje poti.

Učim se verjeti vase, tako kot ti to že znaš.
Ti si moj vzor in življenjski sopotnik.
Hvala!
In srečno obema.

Z ljubeznijo. Otrok – Učenci 8e.

23.11.2025

Darilo stranke

Iskanje poti med čermi življenja;
je žalostinka in je pesem veselja;
je valovanje dobrote in hrepenenja;
je darovanje srca in hotenja.

Ekipi kozmoterapije

s hvaležnostjo za odkritje nove poti v mojem življenju

23.11.2025 Igor Stergar

3.10.2025

PESEM ZA DARJO

O, DARJA, DRAGA MOJA
VELIKA JE LJUBEZEN TVOJA
DAJEŠ NAM POGUM DAN IN NOČ
VRNEŠ NAM ZDRAVJE, ČUDOVITO MOČ.
DAJEŠ NAM OPTIMIZEM
PEGANJAŠ PA PESIMIZEM
DAJEŠ NAM ŽIVLJENJE DAN IN NOČ
K VSAKEMU SKOČIŠ V POMOČ
MOČNE SO TVOJE ROKE
KI ME REŠIJO OD HUDE MUKE,
JAZ VERJAMEM VATE,
KER SO TVOJE ROKE ZLATE

Lepa

11.09.2025

Zahvala stranke

ZAHVALA

Hvala vam sveta nebesa, ker nam na našo zemljico pošiljate dobre duše, da nam zdravijo
telesa in duše.
Gospa Darja je svetla zarja, ki ji ni težko, da nas ljudi pozitivno vodi in s tem nam sporoča, da
vsi lahko živimo zdravo, veselo in v Božji svobodi.
To je za vsakega od nas velik zaklad in lepo sporočilo, da imamo sebe in vse ljudi rad.

Vsaka bolečina takoj se razblini, ko do nas pride Božja milina.

Ta dobrota se med ljudmi hitro razširi, tako je naša duša presrečna, predvsem,
ker pride do spoznanja, da je večna.
Hvala gospa Darja, ker nam nesebično pomagate, zato se vam iz srca zahvaljujemo,
ter želimo, da po tej poti nadaljujemo.

Vso srečo vam želimo in hvala vam iz srca!

Mira