Darjini zapisi  

Včasih me strah preseneti zelo tiho, kot nek občutek, ki se prebudi prej kot misel. V prsih ga najprej občutim kot majhen pritisk, tak neopazen val, ki pride iz globine in me za trenutek ustavi. Na začetku sploh ne vem zakaj je tam. Samo je in ko mu ne zbežim, ga začutim skoraj nežno, kot star del sebe, ki me še vedno poskuša obvarovati.

Zadnje čase veliko razmišljam o tem, ali je strah res nekaj, proti čemur se je potrebno boriti. Ali obstaja možnost, da ni sovražnik, kot so nas učili. Da on ni tisti, ki nas omejuje, ampak tisti, ki prvi zazna, kje smo ranljivi. Telo ga pogosto zazna prej kot razum in ko se pojavi, ne izbira trenutka. Pride, ko nekaj v tebi ni več čisto v ravnotežju.

Če ga potisnem, postane glasnejši. 
A ko ga sprejmem in mu pustim, da pove svoje, se počasi zmehča.
Kot da je komaj čakal, da ga spet ne zavrnem.

V resnici strah pogosto ni tam, da me ustavi.
Tam je, da mi pokaže, kje sem se nehala poslušati.
In čeprav ga ne maram, mu zaupam, ker me opozori na tiste stvari, ki jih raje preskočim. Na tista mesta, kjer bi najraje rinila z glavo naprej, a telo reče: pazi, tu zate ni ok. 

Včasih me prav strah pripelje nazaj k sebi.
Ne z udarcem, ampak z nežnim spominom, da sem človek, ki čuti globoko in hitro.
Predvsem pa, da to ni slabost.

Mogoče ga res ne bom nikoli videla kot prijatelja v klasičnem smislu.
Ampak vedno bolj čutim, da je del mene, ki me ne želi zadržati, temveč zaščititi.

In mogoče je to dovolj.

Ko ga pogledam brez bežanja, izgubi svojo moč.
Ko ga sprejmem, me usmeri.
Ko mu dovolim biti tam, ne vodi več on mene, ampak jaz njega.

Mogoče je to moja resnica o strahu.
Ne popolna, ne končna, ampak dovolj resnična, da se ob njej zmehčam.

In to je zame sedaj dovolj.

Če te strah že dolgo spremlja

Na mojem YouTubu imam tudi kratko samohipnozo Adijo strah. Posnela sem jo za trenutke, ko telo še ne zna spustiti in se znotraj vse ponavlja v istem ritmu.
Najbolje deluje takrat, ko jo poslušaš zvečer, tik preden zaspiš. Takrat so misli mehkejše, notranji glas je tišji in zapisi v podzavesti se najlažje preoblikujejo.
Ko jo človek posluša več večerov zapored, se strah pogosto začne umirjati sam od sebe. Kot da se telo spomni, da lahko popusti.

Če začutiš, poskusi.
Včasih je ravno tak večerni trenutek tisti prvi premik, ki ga človek potrebuje, da si dovoli malo več miru.

Povezava do posnetka Adijo strah