Anja – po sedmih letih

Sedem let sem živela v depresiji. Bila sem prazna, brez energije, brez veselja, vse mi je bilo odveč. Jemala sem tablete, ker drugače nisem mogla funkcionirati. Zjutraj sem vstajala z naporom, dan sem preživela kot robot, zvečer pa zaspala z občutkom, da nič nima smisla. Vmes sem poskusila vse mogoče. Psihoterapije, skupine, masaže, energetske metode, vse, kar mi je kdo priporočil in v vse sem vlagala, kar sem imela čas, energijo in ogromno denarja, a po vsem tem se ni spremenilo nič.

Ko sem na internetu našla Darjo, sem bila čisto na dnu. Rekla sem si, da poskusim še to, pa čeprav nisem več verjela, da mi lahko še karkoli pomaga. Bila sem izmučena od vseh poskusov. Ko mi je odgovorila in povedala, da mi bo terapije delala brezplačno, ker gre za težje dolgotrajno stanje, me je to čisto presenetilo. Rekla mi je, da za takšne primere, kot je večletna depresija, ne računa na čudeže čez noč, ker se zaveda, da je to proces, ki potrebuje svoj čas. Vse, kar si želi, je, da redno prihajam, vztrajam in ne obupam takrat, ko je telo še tiho.

Hodila sem vsak teden, pet mesecev. Vmes se ni zgodilo nič opaznega. Po vsaki terapiji sem odšla domov z enakim občutkom, kot da se ni nič premaknilo. Bila sem že na robu, da odneham, ker nisem več verjela, da se bo karkoli sploh še zgodilo. Darja pa je ostajala mirna. Vedno me je znova opomnila, da telo potrebuje čas; najprej se mora sprostiti, potem pa bo samo povedalo, kdaj je pripravljeno.

Potem je prišel tisti trenutek, ko me je na eni terapiji pritisnila na točko in kar naenkrat me je takooo zabolelo, da sem videla zvezde od bolečine. Prvič po dolgem času sem začutila nekaj močnega, nekaj, kar me je zdramilo. To ni bila bolečina, ki bi jo hotela potlačiti. Bila je tista, ki te spomni, da si še vedno tukaj, da telo še diha, da ni vse mrtvo v tebi. Od tam naprej se je počasi začelo premikati. Počutje ni skočilo v nebo, ampak vsak teden je bilo nekaj lažje. Manj napetosti, več miru. Prvič sem začela spet zares čutiti sebe.

Darja me ni samo podpirala, ona me je tudi nenehno spodbujala, naj zdravila še naprej jemljem. Pojasnila mi je, da samovoljno prenehanje lahko prinese kontra učinek in poslabšanje stanja. Rekla je, naj se o zmanjševanju zdravil pogovorim z zdravnikom, ki bo, ko bo napredek jasen, odmerek postopoma znižal. To mi je dalo občutek varnosti in potrjenosti.

Danes sem brez tablet. Po sedmih letih. Ne le, da jih ne potrebujem več, niti ne pomislim nanje. Spim normalno, diham lažje, zjutraj vstajam z občutkom, da sem tu z razlogom. Ne rabim več čakati, da dan mine, lahko ga živim.

Darja mi ni samo pomagala. Bila je tam, ko sem že skoraj odnehala. Verjela je vame, ko sama nisem več. Dala mi je čas, prostor in mir. Tisto, kar sem iskala leta in leta, tega ne bom pozabila nikoli.